Arhiv za februar 2010

Kopanje v Topolšici

IMG_0809

Prišla je sobota 20.02.2010 in čas za odhod na kopanje v Topolšico. Vse je potekalo po že ustaljenem vrstnem redu (odhod iz pred društva ob osmi uri zjutraj, pobiranje članov v Črnučah, med potjo pa postanek (za kavico, sok, tortico, malico,…). Kljub temu, da je bil dan deževen je bilo na avtobusu razpoloženje odlično, saj je imela ena izmed članic rojstni dan in nas je postregla s sladkarijami. Med potjo smo poslušali dobro glasbo, prisotna pa je bila tudi pozitivna energija vseh članov in obilica smeha. Po prihodu v Topolšico smo se hitro izkrcali iz avtobusa in pohiteli proti blagajni, kjer smo dobili zapestnice za vstop v bazen, nekateri pa tudi za savne ( doplačilo). Za kopanje smo imeli časa 3 ure, nato smo se zbrali v avli hotela (vidno utrujeni) in se odpravili (vsi lačni) nadstropje višje na kosilo. Na poti proti domu smo imeli še postanek na Trojanah (tradicija) in ob 17 uri prihod pred društvo. Zaključili smo prijeten kopalni dan in vsi se strinjamo, da bo takih dni še več.



Bili smo na Lubniku

Kljub temu, da smo se prebudili v hladen zimski dan se nas je nekaj zbralo na dogovorjenem mestu, zopet pa so manjkali nekateri, ki se prijavljajo in jih potem ni in izumljajo nova opravičila ali pa še tega ne. Kljub namenu, da se odpeljemo do Škofje Loke z avtobusom, pa je glede na majhno število udeležencev Bojan predlagal, da bi šli kar s svojimi avtomobili in zato pri povratku nebi bilo potrebno čakati avtobusa, če se ob poti malo dlje zamudimo, saj vozi le vsaki dve uri. Tako smo se z dvemi vozili odpeljali v Škofjo Loko, kjer smo pustili vozila in od gradu pričeli korakati, po gazi proti Lubniku. Ob pomoči palic in smo lovili ravnotežje in kmalu dobili “delovno temperaturo”.

no images were found

Ko smo prispeli do prve razgledne točke in table z prikazanimi smermi vrhov, je žal  zaradi megle nismo mogli izkoristiti, saj je bila vidljivost slaba.  Nato smo se po dobre pol ure prvič malo zaustavili in preložili nekaj oblačil s teles v nahrbtnike in prvič poizkusili čajčke in dodatke. Po skoraj treh urah hoje in nekaj postankih za lovljenje sape in pitja čaja (ker ga je laže nositi v trbuhu kot v nahrbtniku) nam je uspelo priti do vrha. Tu smo najprej zamenjali oblačila, v katera se je prestavila tekočina, ki smo jo po poti zaužili. Nato pa nova porcija čaja za katero je poskrbel Novak,  malica (kot sem že zapisal imajo v zavetišču Lubnikar čudoviti zaseko s kruhom)  Seveda pa smo tudi poizkusili borovničke, slivovko ali medico (kar je kdo želel), ki smo jo imeli s seboj, “da se ne prehladimo” ko smo tako “prišvicali” do vrha. Ugotovili smo tudi da je zelo koristno imeti tudi dereze na čevljih, saj na delih kjer je bilo poledenelo smo tisti, ki smo jih imeli hodili brez težav, ostali so se morali pa malo bolj potruditi samo s palicami. Hitro smo si povrnili moči in se odpravili nazaj v dolino. Nekateri so občasno poleg nog uprabljali tudi zadnjice za hitrejše premagovanje poti. Na koncu smo vsi zdravim in zadovolji prišli do Škofje Loke, kjer nam je razpoloženje popravila Sonja, sa je poskrbela, da smo v slaščičarni vsi dobili kremšnite, ki so se prav prilegle. Nato pa smo še odkorakali do avtomobilov in se odpeljali proti domu.

Posnetki v notranjosti so žal malo “zarošeni”, saj se je fotoaparat pričel “potiti”, ko smo se mi nehali.

Novinarska konferenca 5.2.2010 ob 10. uri v Centru Evropa, na Dalmatinovi 4 v Ljubljani

Danes je končno prišel tisti dolgo pričakovani dan, ko je bila naša nova stran javno predstavljena, kot ena izmed strani, ki so bile “narejene” v okviru projekta “kulturna spletanja” v izvedbi zavoda “Zlata leta”, pod vodstvom našega mentorja g. Romana Čretnika.

Direktor Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta in vodja projekta Kulturna spletanja Roman Čretnik na novinarski konferenci

Direktor Zavoda za medgeneracijsko povezovanje Zlata leta in vodja projekta Kulturna spletanja Roman Čretnik na novinarski konferenci

Za nas pa se je vse pričelo z idejo, da bi društvo dobilo novo internetno stran. Ko je naša Lenka (predsednica društva) izvedela, da zavod Zlata leta nudi brezplačno izobraževanje (projekt je delno financiran iz evropskih strukturnih skladov) in pomoč ob postavitvi spletnih strani je v društvu pričela iskati člane, ki jih to zanima. V projektu smo poleg ostalih sodelovali 3 člani našega društva: Mojca Hliš, Silva Krištof in Rajko Eržen.


Pričeli smo se dobivati vsako sredo po 16 uri v računalniški učilnici in tam preživeli veliko zanimivih uric. Spoznali smo tudi ostale udeležence – invalide in pa vedno je sodelovala tudi tolmačka za znakovni jezik, da smo se vsi lahko enakovredno sporazumevali in sodelovali pri delu. Naših vprašanj, (ki se kljub koncu tečaja še niso zaključila) ni zmanjkalo, saj smo ob spoznavanju novosti in poizkušanju lete uporabiti na svojih straneh dobivali vedno nova.  Na našo srečo pa Romanu in ostalim članom ekipe tudi ni zmanjkalo ustreznih odgovorov , ki so nam pomagali priti do trenutnega izgleda strani ki jo gledate. Predavali in pokazali so nam veliko novih stvari na področju dela na spletu in urejanju strani. Več o poteku tečaja pa lahko vidite tudi na tej povezavi


Ves čas, pa smo imeli stalno možnost pri reševanju konkretnih problemov tudi z vprašanji po e-pošti in telefonu, ki smo jo nekateri kar izdatno izkoristili. Ob vsem tem pa smo se tudi med seboj malo bolj spoznali. Vsi smo bili tudi deležni pozornosti »božička«, kjer smo se tudi posladkali, saj smo na tečaju preživeli menjavo leta. Na tečaju je tudi Ljudmila poskrbela, da nam ni padel sladkor. Tanja pa nam je ob zaključku  podarila (vsakemu drugačen) spominek iz papirja – origami. Vsi smo si zaželeli, da se (vsaj občasno) še srečamo in nadaljujemo tudi vztrajanje po tej, za nas novi poti na spletu. Nekaj koristi pa bo imelo tudi društvo, saj upam, da bo stran živela in nudila več informacij in pomoči članom in pa tudi tistim, ki jih samo zanima, kaj se dogaja v društvu.


Na koncu se moram zahvaliti Lenki za vzpodbudo, Romanu za trud in potrpljenje in vsem soudeležencem in predavateljem za izkušnje, čas in lepe trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.


Rajko Eržen


Prilagam še povezavo do »izjave za javnost; Kulturna spletanja – brezplačne delavnice in spletne strani za invalide«, ki jo dobite tukaj. In pa nekaj posnetkov ki jih je posnela Katarina .

 

KOPALNI IZLET V LAŠKO 30.1.2010

V soboto 30.01.2010 zjutraj se zberemo malo pred 8 uro pri bivši občini Bežigrad. Zbrali smo se vsi ne glede na to, da je čez noč napadlo veliko snega. Ob 8 uri se odpeljemo proti Črnučam, kjer poberemo še nekaj naših članov. 

Potem se veselo odpeljemo po zasneženi avtocesti naproti našim dogodivščinam,v zdravilišče Laško. Vodila nas je simpatična, navihana in namazana z vsemi žavbami naša Jelica. Vmes smo imeli postanek v gostišču pri Štormanu. Tam smo se pocarkljali z kavico in tortico. Nekateri so malo pomalicali. Po okrepitvi smo nadaljevali pot proti Laškem. Za spremembo od prejšnjega kopalnega izleta je avtobus imel gretje. Tako, da nas ni zeblo. Ko prispemo do zdravilišča Laško, se hitro odpravimo do vhoda v bazene, ker nam tam Jelica razdeli zapestnice za bazene in savne. Uživali smo maksimalno, nepozabno pa je bilo v zunanjem bazenu, ko je padal sneg. Tri ure kopanja in potenja v savnah je hitro minilo. Po dobri sprostitvi v bazenu in savnah se odpravimo na obilno in dobro kosilo, ki so ga nam postregli v zdravilišču Laško. Po kosilu je sledila odlična sladica (mmm res je bila dobra). Postrežba je bila odlična in osebje dobre volje, prijazno in ustrežljivo. Po napornem dnevu (malo v hecu) se odpravimo proti domu. Pred hotelom naredimo še par posnetkov v gasilski obliki, za obujanje spomina na trenutke, ko nam je bilo lepo. Vkrcamo se na avtobus, se pofočkamo in odpeljemo proti Trojanam. Na avtobusu smo poslušali dobre vice in se smejali na ves glas. Najboljši vici in veliko smeha je bilo, ko je bil vic povedan v prekmurskem jeziku. Na Trojanah si privoščimo še kavico, nekateri pa kupijo krofe za domov. Nato se odpeljemo proti Ljubljani. Neglede na vremenske razmere je bila vožnja prijetna in varna. Pohvala šoferju, ki se mu zahvaljujemo za varno vožnjo. Po prihodu v Ljubljano smo prijetno utrujeni in se zadovoljni razidemo, vsak na svoj dom. Skupno mnenje je bilo: “To vajo je treba ponoviti”.

Za zapis in posnetke je poskrbela : Mojca Hliš