Objave s ključno besedo ‘hoja’

Krajši pohod proti Rožniku 9.8.2017

V sredo 9.8.2017 se je zbralo nekaj deklet in se odpravilo na krajši pohod proti Rožniku. Dan je bil čudovit. Prvi postanek naj bi bil že pri Čadu, vendar smo pogumno nadaljevale do vrha. Za nagrado smo pojedle še tople flancate.

Zapis in posnetke prispevala Jelica Erceg

Udeležba v programu ZDIS v Termah Dobrna od 6.4 do 13.4 2014

V letošnjem programu psihosocialne rehabilitacije v otganizaciji ZDIS v Termah Dobrna sta sodelovala tudi 2 člana našega društva. Program je bil zanimiv in tudi časovno zelo napolnjen, da smo si že kar težko našli kakšno urico za obisk bazena. Pričeli smo že ob 7 30 z jutranjo telovadbo, nadaljevali z jogo smeha, nato pa so sledili (odvisno od dneva) pohodi, predavanja, nordijska hoja, športne igra, šprehod po trim stezi itd. zaključevali pa smo z večerjo. Med tem smo si ogledali tudi muzej kulturne dediščine, popili kavico v kavarni, enkrat smo imeli zvečer tombolo in kdor je še imel kaj moči je zaključil z plesom  ob koncu tedna. Prilagamo še nekaj posnetkov s telovadbe, s trim steze in večera v kavarni.

Pohod po Borovničevi poti 12.6.2011

Tudi letos smo se odpravili na vsakoletni pohod po Borovničevi poti, ki se prične v Podgradu pri “Lazarju” in zaključi na Jančah.

Pot je potekala v lepem vremenu po poti ob kateri je raslo lepo število borovnic (kar lahko vidite na posnetkih). Med potjo smo šli tudi mimo nasadov jagod, ki so oddajali čudovit vonj in jagode smo zaduhali, še precej predno smo prišli do njih. Ob poti smo se ustavljali na običajnih točkah, kjer so nam prijazni domačini pripravili manjša okrepčila, in ko smo prispeli pod vrh smo že opazili bližajoče temne oblake in pričele so padati prve kaplje dežja. Na vrhu smo se hitro posedli na na klopi pod streho (šotor) in že se je sprožila močna prava poletna nevihta, ki smo jo ob malici opazovali s suhih sedežev. Naš vsakoletni vodnik na tej poti (g. Zaman) pa nam je kot vsko leto še na plinskem kuhalniku (iz nahrbtnika) skuhal kavico, ki se nam je po malici prav prilegla. Kmalu po tem pa smo se odpeljali z avtobusom v dolino (Podgrad) in se nato odpravili domov do naslednjega pohoda.

Prilagam še nekaj posnetkov.

Pohod ob žici 7.5.2011

Tudi letos se je nekaj članov društva odločilo, da se skupaj odpravimo na tradicionalni POHOD OB ŽICI po poti tovarištva in spominov. V lepem vremenu smo se zbrali ob 6 uri zjutraj na 1. kontrolni točki na Viču in se dogovorili, da bo pač vsak prehodil kolikor zmore. Hodili smo v zmernem tempu in si na stojnicah na kontrolnih točkah privoščili kakšno jabolko, ki so jih organizatorji pripravili za nas udeležence. Pridno pa smo tudi nabirali žige. S številom kilometrov in kontrolnih točk pa  je naša skupina postajala skupinica in se  manjšala, a vseeno smo nekateri prišli do cilja (cel krog) in si tako prislužili spominsko medaljo. Prilagam še par posnetkov:

Ostrovrharjeva pot 1.5.2011

Letos smo se ponovno odpravili na pohod po Ostrovrharjevi poti, ki pa je bil organiziran teden dni kasneje kot prejšna leta. Zato je bil letos (zaradi datuma) poudarek na predavanjih med pohodom posvečen zgodovini delavstva in tovarne Arbo, ki se nahaja na tem področju. Kot ponavadi je to opravilo pripadlo g.Viktorju, ki zna to tako dobro opraviti.  To poleg ostalega koristi tudi tistim z manj kondicije, da pridejo do sape.

Med potjo smo imeli tudi nekaj postaj, kjer smo se osvežili in tudi z vremenom smo imeli srečo, saj nas je  dež ujel, ko smo bili že na cilju, kjer smo se okrepčali in se odšpravili v dolino do prevoznih sredstev. Prilagam še nekaj posnetkov

24. pohod po Levstikovi poti

To soboto smo sodelovali na tradicionalnem 24. pohodu po Levstikovi poti od Litije do Čateža. Kot ponavadi smo se iz Ljubljane do Litije odpeljali z vlakom, po tem pa preizkusili svojo kondicijo. Letos je bilo za hojo skoraj idealno vreme, saj je bilo oblačno, in ni bilo ne prevroče, ne prehladno, le na vzpetnah je malo zapihalo. Ob poti je bilo dovolj prijaznih domačinov, ki so nudili okrepčila za pohodnike po zmernih cenah in pa našel se je tudi (že tradicionalno) brezplačen čaj. Pot smo letos premagali že v štirih (4) urah, kar je dosedaj naš najboljši čas za prehojen 22 km dolg pohod. Zato pa verjetno tudi za povratek ni bilo potrebno čakati na avtobus, saj je bilo veliko pohodnikov še na poti, ko smo se mi že vračali na železniško postajo v Litiji. Prilagam še nekaj posnetkov s poti. In pa naslednje leto, ko bo na vrsti že 25. jubilejni pohod, bomo spet na isti poti.

25.6.2010 Pohod po Svarunovi poti

Zjutraj smo se v lepem sončnem jutu zbrali ob 7 uri na startu 14. pohoda po Svarunovi poti, ki ga vsako leto organitira T.D.Škofljica.

SVARUNOVA POT je krožna pohodna pot po večjem delu območja občine Škofljica. Vodi nas po krajih, ki jih je Fran Saleški Finžgar vključil v svoj roman Pod svobodnim soncem, ki ga je napisal, ko je župnikoval v Želimljah. Začetek poti je izpod Ruskovega kozolca, poleg osnovne šole Škofljica oziroma 30 m od končne postaje avtobusa 3b. Pot  poteka po gričevnatem svetu do Vrha nad Želimljami,  tam se spusti do Želimelj v dolino Želimeljščice, po kateri se spet vrne na svoje izhodišče. Celotna pot je dolga 23 km, lahko pa jo prehodimo v več krajših odsekih. Obeležena je s kažipoti in Knafeljčevimi markacijami, na pomembnih mestih pa so postavljene informativne table. Pot poteka po obstoječih stezah in poteh, zato ne delajmo škode lastnikom parcel, ki so dobrovoljno privolili v prehod prek njhovega ozemlja. Med potjo se bomo srečevali z večstoletno kulturno-zgodovinsko in naravno dediščino teh krajev na obrobju Ljubljanskega barja (vir:www.skofljica.info/turisticno-drustvo-skofljica/obvestila ).

Na startu ob prijavi smo dobili čepice, letake z opisom poti, kontrolnih točk in zemljevidom in pa bloke za okrepčilo po koncu poti.  Za to organizator ni pobiral startnine, kot drugod. Postavili so samo škatlo v kateri so zbirali  simbolične prostovoljne prispevke (naše mnenje po koncu je bilo, da bomo drugo leto prispevali več). Vsi udeleženci (člani našega društva) smo bili nad organizacijo prijetno presenečeni, saj nas je na kontrolnih točkah pričakalo okrepčilo  v tekoči (kava, napitki ….) in trdni obliki (razni piškoti,  peciva …..), ki so bila delo članic društva, ki organizira pohod. Pot pa je bila tudi zelo dobro označena, tako da skoraj ni možnosti, da bi se izgubil.

Pot je bila prijetna, saj precejšen del poteka po senci (bil je kar vroč dan) in nima veliko strmih vzponov, tako da je primerna zudi za tiste z manj kondicije. Del poti poteka tudi po območju medveda, ki pa ga žal nismo srečali, smo pa med potjo našli neka “lisičk”.  Na zadnjem delu poti (zadnih 7 km),  pa so celo poskrbeli za prevoz do cilja, za pohodnike, ki so bili že preutrujeni oziroma so imeli kakšne druge težave, saj ta del poti poteka bolj po soncu, a mi te usluge nismo potrebovali. Na cilju so nas še pogostili s klobaso (tako smo porabili blok s starta) in pa nadomestili smo še izgubljeno tekočino s poti. Naša skupinica je bila mnenja da nas bodo naslednje leto zopet videli.

13.3.2010 gremo na naslednji pohod

Mengeška koča na Grbavici

Sedaj prihaja zadnji čas za prijave na naš nasledni pohod, kjer bomo obiskali koči Staneta Kosca na Rašici in Mengeško kočo. Skupaj bo približno 4 do 5 ur hoje z vmesnimi postanki v kočah, ki pa bodo odvisni tudi od želja udeležencev. Kot ponavadi bodo prijavljeni udeleženci prejeli SMS z točnim časom odhoda in mestom pričetka poti – našim zbirališčem.

Dom Staneta akosca na Rašici

Planinski dom Staneta Kosca na Rašici


Bili smo na Lubniku

Kljub temu, da smo se prebudili v hladen zimski dan se nas je nekaj zbralo na dogovorjenem mestu, zopet pa so manjkali nekateri, ki se prijavljajo in jih potem ni in izumljajo nova opravičila ali pa še tega ne. Kljub namenu, da se odpeljemo do Škofje Loke z avtobusom, pa je glede na majhno število udeležencev Bojan predlagal, da bi šli kar s svojimi avtomobili in zato pri povratku nebi bilo potrebno čakati avtobusa, če se ob poti malo dlje zamudimo, saj vozi le vsaki dve uri. Tako smo se z dvemi vozili odpeljali v Škofjo Loko, kjer smo pustili vozila in od gradu pričeli korakati, po gazi proti Lubniku. Ob pomoči palic in smo lovili ravnotežje in kmalu dobili “delovno temperaturo”.

no images were found

Ko smo prispeli do prve razgledne točke in table z prikazanimi smermi vrhov, je žal  zaradi megle nismo mogli izkoristiti, saj je bila vidljivost slaba.  Nato smo se po dobre pol ure prvič malo zaustavili in preložili nekaj oblačil s teles v nahrbtnike in prvič poizkusili čajčke in dodatke. Po skoraj treh urah hoje in nekaj postankih za lovljenje sape in pitja čaja (ker ga je laže nositi v trbuhu kot v nahrbtniku) nam je uspelo priti do vrha. Tu smo najprej zamenjali oblačila, v katera se je prestavila tekočina, ki smo jo po poti zaužili. Nato pa nova porcija čaja za katero je poskrbel Novak,  malica (kot sem že zapisal imajo v zavetišču Lubnikar čudoviti zaseko s kruhom)  Seveda pa smo tudi poizkusili borovničke, slivovko ali medico (kar je kdo želel), ki smo jo imeli s seboj, “da se ne prehladimo” ko smo tako “prišvicali” do vrha. Ugotovili smo tudi da je zelo koristno imeti tudi dereze na čevljih, saj na delih kjer je bilo poledenelo smo tisti, ki smo jih imeli hodili brez težav, ostali so se morali pa malo bolj potruditi samo s palicami. Hitro smo si povrnili moči in se odpravili nazaj v dolino. Nekateri so občasno poleg nog uprabljali tudi zadnjice za hitrejše premagovanje poti. Na koncu smo vsi zdravim in zadovolji prišli do Škofje Loke, kjer nam je razpoloženje popravila Sonja, sa je poskrbela, da smo v slaščičarni vsi dobili kremšnite, ki so se prav prilegle. Nato pa smo še odkorakali do avtomobilov in se odpeljali proti domu.

Posnetki v notranjosti so žal malo “zarošeni”, saj se je fotoaparat pričel “potiti”, ko smo se mi nehali.

Januarski pohod 9.1.2010 na Rožnik

Zbudili smo se v zimsko jutro z obilico novozapadlega snega. Pričela so “deževati” SMS sporočila in nekaj klicev z odpovedmi za udeležbo na današnjem pohodu. Kljub vsemu se nas je ob napovedani uri zbralo 8 najbolj vztrajnih, ki smo se odločili, da nam nekaj snega in snežink ne bo preprečilo današnjega pohoda.

Ko smo krenili čez Tivoli proti Rožniku smo v bližini kopališča opazili čudovitega snežaka in se odločili, da si tukaj vzamemo trenutek za spominski posnetek. Nato smo nadaljevali pot proti Cankarjevemu vrhu, med tem pa so  nas izmenično ohlajale dežne kapljice in snežinke. Na poti smo srečali še nekaj zanesenjakov, med njimi je bilo celo nekaj tekačev, ki so nas prehiteli. Danes smo izbrali malo krajšo pot, kot v lanskem letu, a tega ni nihče opazil, ker se letošnjega pohoda lanski udeleženci niso udeležili. Na vrhu smo se pred spominsko ploščo Ivanu Cankarju postavili še za “gasilski” posnetek udeležencev, ki ga je naredil prijazen neznanec in se odpravili v gostilno, da se malo ogrejemo. Med pitjem kavic, čajčkov in kuhanega vinčka smo malo poklepetali se ogreli in osušili. Med našim počitkom pa so tudi padavine že ponehale . Odkorakali smo v smeri proti Rožni Dolini. In mimo Čada, nad študentskim naseljem proti izhodišču v Tivoliju. Od Rožne Doline dalje smo pričeli izgubljati udeležence, ki so izkoristili bližino doma in si skrajšali pot. Opazili smo tudi, da je sneženje v gozdu terjalo svoj davek in je teža snega podrla nekaj dreves, celo na parkirišču smo opazili polomljen bor, ki je padel v času našega pohoda.

Na koncu smo se razšli zadovoljni in odločeni, da se na nasklednjem pohodu ponovno srečamo. Spodaj pa si lahko ogledate še nekaj posnetkov z naše poti.